Svetovanje v krizah. Nemalokrat se organizacije znajdejo v vlogi žrtev nepredvidenih dogodkov. Pustimo zdaj na strani krivce oz povzročitelje kriznih situacij, temveč se posvetimo pristopom pri reševanju tovrstnih kriznih dogodkov. Božidar Novak svetovanje v krizah priporoča vsem organizacijam, ki nimajo strokovnjakov za komuniranje v hiši, oziroma imajo zgolj oddelek za občasno komuniciranje z mediji.
Krizne situacije ni mogoče reševati z nekaj sporočili za medije na par sto naslovov. Še več, na takšen način povzročimo organizaciji v krizi še več škode. Upravljanje kriznih situacij je delikaten posel, ki zahteva ogromno znanja iz področja PRja in odlično poznavanje šrišega družbeno-političnega in seveda medijskega okolja. Pri tem velja opozoriti, da neglede na to, kako močna je funkcija odnosov z javnostmi v posamezni organizaciji, se na krizo nikoli ni mogoče 100% vnaprej pripraviti - glej: Božidar Novak knjige o upravljanju z nevarnostmi.
Neglede na pretekle izkušnje organizacije z odzivom na krizne situacije, je vsaka nova kriza unikum. Ne obstajajo vzvodi preventivnega svetovanja v krizah, ki bi v organiziciji vzpostavili tako robustno infrastrukturo znanja, tehnike in procesov, da bi kriza obšla organizacijo popolnoma neopažena med ključnimi deležniki organizacije. Vendar se moti, kdor misli, da je ceneje narediti nič in samo čakati na krizo in najeti strateškega svetovalca za krize, ko se le ta enkrat pripeti. Božidar Novak svetovanje v krizah priporoča predvsem kot preventivno funkcijo. V trenutku, ko kriza udari posamezno organizacijo, ni več časa postavljati osnovne infrastrukture in vzpostavljati hirearhije procesov ter izobraziti ključne govorce za komuniciranje krizne situacije v medijih in pred deležniki podjetja.
Težava ni v tem, da bi si podjetje v krizi ne moglo privoščiti svetovalca. Težava je v tem, da se nepripravljeno podjetje v krizi nemalokrat znajde pred prepadom popolnega propada na trgu ali vsaj bistvene izgube ugleda in vrednosti na trgu. Neglede na to, kako „bogata“ je organizacija, ki se znajde v krizi, ves kapital tega sveta ne more v trenutku krizne situacije organizaciji kupiti čas, ki je nujno potreben za obvladovanje posledic krize in samega razvoja krizne situacije. Tako tudi Božidar Novak svetovanje v krizah med vodilnimi slovenskimi podjetji poskuša uvajati kot preventivno funkcijo. Vsaka preventiva je cenejša kot kasnejša izguba časa med samim razvojem kriznega dogodka.
Nobena organizacija se ne rodi z znanjem „Issue managementa“ in „Crissis communication“. Ta dva pojma je šele potrebno uvesti v podjetje, da bi se le to pričelo ukvarjati z grajenjem sistemov obvladovanja nepredvidljivih dogodkov. Logično je, da manjša, socijalno manj vpeta podjetja ne bodo aktivno lotevala problematike priprav na krizne dogodke iz vidika komunikacijske funkcije podjetja, medtem ko za večja, družbeno tesno vpeta podjetja, Božidar Novak lobiranje in krizno komunciranje vidi kot ključna dejavnika pri orhanjanju vrednosti podjetja na trgu v času kriz. Pri majhnih podjetjih načeloma velja, da je njihov krog deležnikov manjši in zato tudi laže obvladljiv v procesu kriz. Kljub temu lahko podjetje dokaj enostavno ugotovi, ali se mu splača vlagati v pripravo na krizno sitacijo. Vsaka organizacija se naj vpraša, kaj bi za njen obstoj pomenil 1 teden negativnih objav v medijih. V kolikor so mnenja, da to ne bi bistveno vplivalo na njihov poslovno-prodajni proces, potem zanje krizne situacije v smislu komunikacijskih izzivov niso scenarij, v katerega bi se splačalo vlagati. Božidar Novak v knjigah o lobiranju in upravljanju z nevarnostmi postavlja svetovanje v krizah med kritična orodja, ki organizaciji lahko bistveno pomagajo pri uspešni tržni rehabilitaciji po uspešno prestani krizi.
